Celostna manualna terapija je sestavljena iz različnih manualnih tehnik in novejših znanstvenih izsledkov fizioterapije in manualne medicine, in sicer:

• kraniosakralne terapije,
• Bownove terapije,
• tehnike za obravnavo miofascialnih prožilnih točk,
• sklepne mobilizacije,
• propioceptivne neuromuskuparne facilitacije,
• kinezioterapije,
• tehnike somatoemocionalne sprostitve.

Novejše manualne tehnike temelijo na uporabi nežnih in natančnih gibov, ki delujejo na vezivno tkivo in mišične ovojnice (mehko tkivo). Delovanje na mehko tkivo omogoča učinkovitejšo vzpostavitev telesnega ravnotežja, kajti prepletenost mišičnih in vezivnih ovojnic v telesu omogoča, da preko njih vplivamo na vse regulacijske sisteme. Pri uporabi manualnih tehnik pa terapevt upošteva potek mišičnih verig, kar omogoča celostno delovanje terapije.
Neposredne manualne tehnike, pri katerih terapevt poskuša s hitrimi in sunkovitimi gibi vzpostaviti telesno ravnotežje, so nevarnejše, bolj boleče in manj učinkovite.

Fizioterapevtka izbira tehniko ali kombinacijo tehnik, ki so najbolj primerne za obravnavo vaše specifične težave ali poškodbe. Cilj terapije je čim hitrejša vzpostavitev telesnega ravnotežja, ki se kaže kot odprava bolečine, povečanje gibljivosti sklepov in vzpostavitev dobrega počutja. Terapija je usmerjena k odpravi vzroka vaših težav.

Za uspešno doseganje želenega rezultata pa pri vsaki obravnavi zmeraj upoštevamo pet osnovnih načel manualne terapije:

1. Telo je enota, organi in sistemi v telesu delujejo v soodvisnosti, zato jih je potrebno povezano opazovati (celostni pristop).
2. Telesni procesi so pod nadzorom živčnega sistema.
3. Kostno-mišični sistem ima pomembno vlogo pri normalnem delovanju obtočilnega oz. cirkulacijskega sistema.
4. Kostno-mišični sistem je zaradi izjemne obsežnosti (60 % celotnega telesa) tudi največji porabnik energije.
5. Telo je sposobno samoregulacije in samozdravljenja.

Kraniosakralna terapija

Gre za nežno obliko manualne terapije, ki temelji na vzpostavitvi normalnega kraniosakralnega ritma (kranium=glava, sakrum=križ), ki ga proizvaja kraniosakralni sistem. Kraniosakralni sistem tvorijo možganske kosti, križnica, možganska tekočina in centralni živčni sistem, ki se razteza od glave do križnice. Centralni živčni sistem je obdan z možganskimi ovojnicami, med katerimi neprestano kroži možganska tekočina, to gibanje imenujeno kraniosakralni ritem. Izurjen manualni terapevt lahko preko lobanjskih šivov ter preko telesnih tekočin in sistema vezivnih ovojnic zaznava in vzpostavlja pravilni ritem vzdolž celotne hrbtenice. Nepravilni gibi in tokovi lahko nakazujejo motnje v organizmu.

Z vzpostavitvijo normalnega ritma je kraniosakralna terapija učinkovita pri:

glavobolih in migrenah, težavah s čeljustnim sklepom ali bruksizmom, odpravljanju težav, ki so posledica vnetja obraznega živca ter padcev na glavo ali trtico, težav z učenjem in koncentracijo itd.

V državah, kjer ima manualna terapija že daljšo tradicijo, pa je kraniosakralna terapija nepogrešljivo dopolnilo dentalne medicine.

Bownova terapija

Bownova terapija je neinvazivna manualna tehnika, pri kateri z nežnimi raztegi vezivnega tkiva na specifičnih živčno-mišičnih točkah preko fascij (ovojnic), ki obdajajo mišice, kosti in vse organe, v telo vnašamo informacije. Ker ima fascija direktno in indirektno povezavo z vsakim delom telesa, se ob vnosu informacije dražljaji prenesejo v vse regulacijske sisteme. Prične se proces samoregulacije oz. vzpostavljanje celotnega telesnega ravnotežja. Posebnost terapije so nekajminutni premori med posegi, ki omogočijo, da se telo odzove na vnesene dražljaje.

Najpogosteje se uporablja za odpravljanje kostno-mišičnih težav ter kot podporna terapija pri drugih organskih obolenjih, na primer boleznih, vezanih na živčni, prebavni in urološki, hormonalni, reprodukcijski ter limfni sistem. V tem primeru lajšamo bolečine ter poskušamo vzdrževati trenutno zdravstveno stanje.

Tehnike za obravnavo miofascialnih prožilnih točk

V svetu so poznane tudi kot živčnomišične tehnike, pri katerih terapevt poskuša vzpostaviti telesno ravnotežje z obravnavo miofascialnih prožilnih točk (MPt). MPt je mesto prekomerne vzdraženosti v napetih mišicah skeleta, ki nastane zaradi poškodbe mišice ali pa preobremenitve. MPt lahko povzroča prenesene bolečine (npr. aktivna MPt v mišici, ki obrača kolk navzven, lahko povzroča enake bolečine kot nastanejo pri luboishialgiji oz. išiasu). S specifičnimi pritiski na občutljivih mestih, premikom vezivnega tkiva in aktivnim sodelovanjem stranke zmanjšamo mišično napetost, prekomerno vzdraženost ter bolečino in tako vzpostavimo normalno živčnomišično ravnotežje telesa.

Tehnike za obravnavo MPt najpogosteje uporabljamo pri kroničih miofascialnih bolečinah oziroma pri miofascialnem bolečinskem sindromu, ki danes predstavlja najpogostejši vzrok bolečin v mišicah. Miofasciajlni bolečinski sindrom je mesto prekomerne vzdraženosti v napetih skeletnih mišicah. Najpogostejši vzrok nastanka je poškodba mišice pri prekomerni obremenitvi, kar povzroča okvaro mišice.

Sklepna mobilizacija

Gre za fizioterapevtsko tehniko, ki je namenjena predvsem povečanju gibljivosti sklepov. Včasih se je veliko uporabljala tudi za zmanjšanje bolečine, vendar so jo z novimi znanstvenimi izsledki (mehko tkivo je razlog za nepravilen položaj sklepa in posledično tudi bolečino) nadomestili z drugimi učinkovitejšimi tehnikami za zmanjšanje bolečine.

Terapevt na sklepu z omejeno gibljivostjo izvaja pasivni gib, s katerim fiksira eno izmed sklepnih površin, z drugo pa drsi v smeri želenega gibanja sklepa. Tako drsenje sprosti napetosti obsklepnih in sklepnih struktur.

V celostno manualno terapijo jo vključujemo predvsem kot dopolnilno tehniko, v primeru, ko ocenimo, da posameznik potrebuje terapevtovo pomoč za vzpostavitev telesnega ravnotežja (npr. pri kroničnih bolnikih, kjer je mehanizem samoregulacije preobremenjen z vzdrževanjem trenutnega ravnovesja telesa in pri strankah, kjer je omejena gibljivost prisotna že dalj časa in se slabo odzivajo na druge manualne tehnike).

Sklepno mobilizacijo pogosto uporabljajo fizioterapevti, predvsem v javnem zdravstvu.

Tehnike PNF oziroma priopioceptivna živčno-mišična facilitacija

PNF tehnika spada na področje nevrofizioterapije in se uporablja pri ponovnem učenju gibalnih vzorcev, najpogosteje pri rehabilitaciji nevroloških bolnikov (npr. po kapi, anevrizmi, živčno-mišičnih obolenjih itd …) Terapevt poskuša motnje gibanja odpraviti z aktivnim sodelovanjem stranke (zadrževanje določenega položaja, aktivnosti proti uporu, raztezanje določenih delov telesa) ter z uporabo različnih spodbujevalnih mehanizmov: vidnega, verbalnega, taktilnega (na dotik). S PNF tehniko utrjujemo stabilnost telesa, izboljšujemo koordinacijo gibanja in s tem zmanjšujemo možnost pojava dodatnih poškodb.

V celostni manualni terapiji jo pogosto uporabljamo kot dopolnilno tehniko po uspešni uporabi zgoraj naštetih manualnih tehnik. S pravilnimi vzorci gibanja iz PNF tehnike omogočimo sproščenemu telesu vzpostavitev novih in pravilnih vzorcev gibanja, kjer se vključuje več mišičnih skupin, kar zmanjša možnost pojava mišičnih preobremenitev.

Kinezioterapija

Je ravno tako področje fizioterapije, ki uporablja gibanje kot osnovno sredstvo za vzpostavitev telesnega ravnovesja. Temelji na izvajanju določenih gibov in vaj, s katerimi dosežemo povečanje mišične moči, gibljivosti, vzdržljivosti in boljšo koordinacijo gibanja. Terapevt glede na želeni cilj predpiše kombinacijo pasivnih ali aktivnih vaj (vaje proti uporu telesa, vaje s pripomočki, aktivne, asistirane, raztezne in pasivne vaje).

V okviru celostne manualne terapije kinezioterapijo uporabljamo predvsem kot učinkovito dopolnilo za hitrejšo rehabilitacijo, vzdrževanje pridobljenega stanja in preprečevanje ponovnih bolečin. S tehnikami celostne manualne terapije vzpostavimo telesno ravnovesje, ki ga še dodatno izboljšamo in utrdimo s programom vaj, ki jih fizioterapevtka pripravi glede na individualne potrebe in želje posameznika.

Tehnike somatoemocionalne sprostitve

Sem sodijo tehnike, ki temeljijo na predpostavki, da je telo psihofizična celota. Omenjene tehnike omogočajo poleg fizične tudi čustveno sprostitev telesa.

Novejše raziskave o mišičnih ovojnicah (fascijah) dokazujejo, da ima tkivo spomin. Kar pomeni, da se vsaka travma, bodisi fizična (poškodba, padec, obremenitev) ali psihična (šok, smrt, zloraba itd.) shrani nekje v telesu. Ob sprostitvi nekega dela telesa se lahko sprostijo tudi čustva, povezana z določenim napetim telesnim predelom.

Voden pogovor in upoštevanje strankinih občutij ob sproščanju telesnih napetosti vodi do emocionalne sprostitve, ki se lahko izrazi kot jok, smeh, potenje, povišan srčni utrip, spontano in nenadzorovano gibanje ali trzanje mišičnih skupin itd. Posledica teh telesnih odzivov pa je psihofizična sprostitev telesa.

V okviru celostne manualne terapije tehnike somatoemocionalne sprostitve uporabljamo za vzpostavitev psihofizičnega ravnotežja v primeru spontane čustvene sprostitve (sprostitev se pojavi spontano in nepričakovano) ali v primeru ocene, da je poleg telesne nepravilnosti prisotna še čustvena komponenta, ki zavira vzpostavitev telesnega ravnotežja (v tem primeru je terapija predhodno izbrana in vodena). Pri tem pa se zavedamo, da so terapije lahko dobro dopolnilo psihoterapevtskega procesa, nikakor pa ga ne morejo nadomestiti.